Drevesa imajo nekaj na sebi, kar jih dela posebna: so živa bitja, zakoreninjena na enem mestu, ki se spreminjajo z letnimi časi in vremenom – zlasti ko močneje zapiha in se svetloba poigrava s sencami – ko rastejo in se starajo … Vsi smo v interakciji z drevesi: nudijo nam senco pred soncem, sadeže, naslanjamo se na njihova debla …

Zato lahko drevesa portretiramo, jih pazljivo in čutno opazujemo. Iščemo posebnosti, ki delajo vsako drevo enkratno. Se z njimi povežemo prek spominov in življenjskih izkušenj.

Jonas Mekas, odličen litvanski režiser, je začel snemati filme, ko je prišel v New York.  V tem mestu je ostal vse do leta 2019, ko je pri 96 letih umrl. Nekoč je povedal:

»V Centralnem parku je bilo drevo, ki sem ga hotel posneti. Zelo mi je bilo všeč in snemati sem ga začel zelo zgodaj – na začetku filmske poti (…) To je moje drevo! To drevo imam rad.«

Tu bomo premislili Mekasovo strast in poskusili ustvariti lastne portrete dreves, ki so nam všeč. Mogoče se bomo naučili šele prek filma opazovati drevesa in jih vzljubiti. Opazovali jih bomo in jih snemali, spoznavali jih bomo s kamero, pozorni bomo na to, kako se spreminjajo skozi dan in skozi leto, z minevanjem letnih časov.

 

POTEK

Uvod

Predlagamo dve izhodišči:

Učenci naj opišejo drevo, ki ga pogosto opazijo: njegove barve, obliko, liste, deblo, kako je osvetljeno s soncem, kako se spreminja skozi leto … Lahko jim predlagamo, da ga tudi po spominu narišejo. Ves teden naj ga pazljivo opazujejo, ga začnejo fotografirati in snemati.

Začnemo lahko tudi tako, da učencem predlagamo, naj se spomnijo zanimivega drevesa, ga opišejo ali narišejo, potem pa naj se o njem pogovarjajo z drugimi.

 

Analiza filmskih odlomkov

Prvi predlagani odlomki so zelo podobni temu, kar bomo snemali mi.

Vključili smo tudi odlomek Jean-Luca Godarda, ki je tehnično precej kompleksen, a lahko služi kot vir navdiha.

Pozorno in z zanimanjem si oglejmo posnetke, zraven pa razmišljajmo o režiserskih odločitvah. Načnimo pogovor o filmu kot filmski ustvarjalci.

 

Snemanje

Predlagamo delo v dveh korakih: najprej se v skupini dogovorimo o skupnem posnetku s pomočjo učitelja ali filmskega ustvarjalca, v naslednjem koraku pa naj vsak učenec po svojem izboru snema sam doma.

Če je za nami že sklop ‘Dnevnik prostorov’, lahko takoj začnemo z individualnim portretiranjem dreves. Vsak učenec zase.

Če začnemo delati najprej v skupini, bi bilo zanimivo iti najprej ven in v bližini šole poiskati zanimiva drevesa, ki bi jih lahko posneli. Bodimo pozorni na drevesa in tudi na okolico. Raziskovali bomo, kako svetloba pada na veje in deblo. Prav tako bomo ocenili, kje je dovolj prostora za snemanje.

Ko izberemo ‘svoje drevo’, ga moramo preučiti: lahko ga pazljivo opazujemo ob različnih urah, da vidimo, kako se spreminja s svetlobo. Prav tako pazljivo opazujmo barve, obliko … Ko že držimo kamero v rokah ali pa drevo uokvirjamo z rokami, iščimo pravi kader. Hodimo okoli drevesa in ga opazujmo iz različnih strani. Raziskujmo tudi ozadje iz različnih vidikov. Približajmo se drevesu in se spet oddaljimo. Analizirajmo, ali gre v kader ali bo treba kamero premikati. Opazujmo, kako se vtis njegove velikosti spreminja z razdaljo. Prav tako je pomembno premisliti, kakšno vlogo bo odigral kontekst: ali hočemo prikazati samo drevo ali hočemo pokazati tudi življenje okoli njega …

Če se odločimo za individualno snemanje dreves, bi se bilo prej zanimivo z vsemi pogovoriti o pravkar napisanem.

Posnetki naj trajajo najmanj eno minuto, v tem času pa bodimo pozorni na vse, kar se dogaja na posnetku. Skupaj se odločimo, kdaj prekiniti.

Zelo je pomembno, da se pred začetkom snemanja dogovorimo o pravilih. Nekdo iz skupine naj daje znake: 1.) Ste pripravljeni? 2.) Ko bodo vsi pripravljeni, naj da znak za začetek snemanja: ‘Kamera?’ 3.) Učenec, ki snema, naj takoj po začetku reče: ‘Snemam!’ (če nimamo možnosti za montažo, naj to reče tik pred začetkom snemanja). 4.)  Ko se spogledamo in odločimo, da lahko nehamo snemati, sporočimo to snemalcu tako, da se ga dotaknemo  od zadaj. Potem rečemo: ‘Rez!’

Po koncu snemanja vsi zaploskamo, pozneje pa se pogovorimo še o tem, kaj nam je bilo všeč, kaj se je med snemanjem posebnega zgodilo, kaj nas je presenetilo, itd.

 

Montaža

Če bo le mogoče, bi bilo posnetke zanimivo zmontirati. Tako bomo dobili filmček.

Pred vsakim posnetkom dodajmo napis, predstavimo drevo in čas snemanja. Na primer: »Barcelona, 20. oktober 2020. Snemamo drevo pred našo učilnico. Drevo je akacija.« »Vilna, 10. oktober 2020. Snemam drevo, ki ga videvam vsak dan, ko grem ven.« Ali »Tenorio, 10. oktober 2020. Všeč mi je, kako se listki topola v vetru svetlikajo.« Ali »Brück 2020. Kako lepe so barve jesenskega oreha.«

Napis naj bo vedno na samem začetku, pred posnetkom. Besedilo naj bo na črni ali beli podlagi, črke naj bodo diskretne, ničesar ne okrašujemo.

Če bomo montirali več posnetkov dreves, bodimo pozorni na trajanje in na trenutke, ko se posnetek spremeni.

Na koncu filma dopišemo še imena vseh avtorjev, šole in razreda, oz. letnika.

 

Gledanje, predstavitev in komentarji o posnetku

Bilo bi zanimivo, če bi lahko vsaka skupina predstavila svoj posnetek drugim skupinam in pojasnila svoje odločitve, odkritja … To je zelo pomembno, saj tako ponotranjimo novo pridobljeno znanje in dobimo potrditev o prvih posnetkih.

Tudi ko bodo učenci oz. dijaki snemali sami, bo prav tako pomembno, da si vzamemo čas za ogled in komentiranje vseh posnetkov.

 

Nadaljevanje

Pri portretiranju dreves imamo neskončno možnosti. Omenili bomo dve:

-‘Katalog dreves.’ Zelo lepo bi bilo iz posnetkov dreves vseh učencev sestaviti filmski katalog dreves iz soseske, vasi ali mesta. Navdih lahko iščemo v filmskih odlomkih režiserke Agnès Varda.

-‘Dnevnik drevesa’ skozi več mesecev. Opazujmo, kako se drevo spreminja skozi letne čase in skozi dni, v različnih vremenskih pogojih (na vetroven dan, v brezvetrju, na deževen, sončen, oblačen dan …)

 

ORGANIZACIJA SNEMANJA

Pri skupinskih snemanjih delamo v skupinah po 4 do 6 učencev.

Po oceni bomo za prvi posnetek potrebovali uro ali uro in pol časa.

V vsaki skupini uporabljamo samo eno kamero in se prepričamo, da pri pripravah na snemanje sodelujejo prav vsi učenci iz skupine.

Med snemanjem vedno stojimo za kamero.

Med snemanjem smo čisto tiho, ker bo tudi zvok del našega posnetka. Če se med snemanjem vendarle moramo sporazumevati, ko bi npr. radi obvestili druge v skupini, da se približuje nekaj zanimivega (ptice, pešec, vlak …), se že pred snemanjem dogovorimo za posebne znakovne znake.

Po koncu snemanja bi si bilo zanimivo vzeti nekaj časa in zapisati, kaj smo se naučili (lahko sestavimo tudi seznam ‘odkritij’), in se o tem pogovoriti z drugimi skupinami.

 

 

NUJNA OPREMA

Za snemanje v skupini potrebujemo videokamero ali fotoaparat s kamero.

Videokamero, fotoaparat s kamero ali mobilne telefone za učence, ki bodo sami snemali zunaj šole.

Če se odločimo za montiranje posnetkov, potrebujemo še računalnik s programom za montiranje. Kdenlive je na primer zanimiv odprtokodni program.

 

NEKAJ FILMSKIH REFERENC

Snemanje dreves

Začeli bomo z ogledom in komentiranjem enega ali dveh odlomkov. Pozneje bi si bilo zanimivo ogledati dva odlomka zapored in komentirati oba.

Pri vseh odlomkih, ki so povezani s tem sklopom, se lahko vprašamo naslednje:

-Kje je stal režiser posnetka in kako daleč stran je stal? Zakaj se je tako odločil?

-Ali prikaže drevo v kontekstu? Kaj se dogaja v njegovi bližini?

-Kako je režiser ujel svetlobo, veter ali vreme? Kakšne odločitve je sprejel?

Ta vprašanja naj nas vodijo, tudi ko mi snemamo.

Drevesa iz odlomkov nas lahko spodbudijo k razmišljanju o drevesih v naši bližini, ki bi lahko bili zanimivi za film.

 

Z vzhoda / D’Est , Chantal Akerman (Belgija, Francija, Portugalska, 1993)

Chantal Akerman v tem filmu potuje od Vzhodne Nemčije do Moskve, prečka Baltske države in Poljsko (od koder je bila njena družina). Od konca poletja do mrzle zime snema vse, kar se po njenih besedah »na poti počasi spreminja: obraze in pokrajino.«  Film sestavljajo dolgi posnetki s kamero na gibljivi podlagi (vedno z desne na levo) in statični posnetki, navadno portreti notranjih prostorov.

Ta posnetek bi lahko postal velik vir navdiha za naše portrete dreves, pa naj bomo iz mesta ali pa s podeželja.

Chantal Akerman je drevo postavila v desni del kadra, kjer sega od tal do vrha (vrh krošnje je rob kadra). Osrednji in levi del kadra je namenjen očitni praznini, ki jo nenadoma zapolni avto, ki gre mimo, in potem še majhen pes, ki hodi pred konjsko vprego, ki nam jo vnaprej napove zvok.

Zanimivo bi bilo opaziti, da je križišče na sredini posnetka, višina obzorja, ki je na tretjini posnetka, pa pušča veliko prostora nebu. Na nebu je prelep oblak, za katerega se zdi, kot bi bil v dialogu s krošnjo.

 

The Vast Field / Das weite Feld, Volker Koepp (Vzhodna Nemčija, 1976)

To je prvi film iz trilogije Landscapes, kjer Volker Koepp kaže spremembe v življenju in pokrajini Nemške demokratične republike (NDR).

»V tem filmu Volker Koep ustvari dragocen portret mesteca Häsen. V njem prelepo prepleta zgodovino malega mesta z biografijami njegovih prebivalcev, ki pripovedujejo svoje zgodbe na meditativen in smešen način.«

Portreta cvetočih dreves bi lahko gledali večkrat zapored. Drevesi v obeh primerih portretira z dvema posnetkoma: najprej z bližnjim posnetkom krošnje – najbrž očaran nad cvetovi -, v drugem posnetku pa pokaže drevo v kontekstu.

Zelo zanimivo je, kako dela z zvokom. Prvi portret se začne z glasnim vetrom v krošnji. Enak zvok se nadaljuje v drugem posnetku, kjer zato ne slišimo niti avtomobila na cesti. V drugem posnetku so prav tako intenzivni zvok čebel in petje ptic.

 

Autumn Snow / Rudens sniegas, Valdas Navasaitis (Litva, 1992)

Film portretira življenje na vasi, je refleksija o naravi in življenju. Posnetki kažejo vaški vsakdan, njene prebivalce in vsakodnevno rutino: pašnjo živine na poljih, potepuškega psa in pogrebno povorko, ki gre proti pokopališču v daljavi.

Po ogledu posnetka bi učencem lahko predlagali, naj videno po spominu narišejo. Posnetek je zelo slikovit.

Bodimo pozorni na zvok.

Za konec bi lahko razmišljali tudi o minevanju časa. Kot je razvidno iz naslova, imajo vaščani mrzlo jesen. Vsi listki so že odpadli z dreves, zato tudi na posnetku vidimo le deblo in skrivljene veje. Kljub snegu in mrazu pa življenje in delo okoli drevesa tečeta dalje.

Bi si lahko predstavljali enak posnetek, posnet ponoči ali v barvah? Spomladi? Poleti?

Cel film si lahko ogledate na: http://www.sinemateka.lt/en/documentary#autumn-snow

 

Along the Coast / Du côté de la Côte, Agnès Varda (Francija, 1958)

Agnès Varda s svojo značilno razposajenostjo in humorjem turistično in dokumentaristično prikaže francosko riviero med pustom in Veliko nočjo, kaže njeno eksotiko, barve turizma in senčnikov na plaži.

V tej sekvenci režiserka predstavi preprost in prelep katalog dreves (in grmov), značilnih za francosko riviero, ki se kopajo v  soncu in barvah. Oglejmo si na primer rumeno mimozo – osvetljeno s soncem – kako se blešči iz temnega in zamegljenega ozadja (morda hriba) ali kako se cipresa dviguje v jasno nebo.

Vardin način snemanja nam lahko služi kot navdih, kako bi lahko tudi sami ustvarili katalog dreves v naši okolici.

 

Novi val/ Nouvelle Vague, Jean-Luc Godard (Švica, Francija, 1990)

Jean-Luc Godard je brez dvoma eden največjih režiserjev vseh časov, ki v vsakem filmu na novo premisli in izumi film. V njegovih filmih se zdi, kot bi se združile vse umetnosti: glasba, slikarstvo, literatura …

Ta odlomek je povsem drugačen od prejšnjih. Doslej so vsi predstavili drevesa od daleč, da smo lahko videli drevo v njegovem kontekstu, v tem odlomku pa želi Godard poustvariti neki občutek, oz. kombinacijo občutkov.

Poskusimo se v skupini pogovarjati o posnetku in se vprašajmo, kaj vse zaznamo: rahel veter, nežno pronicanje svetlobe skozi veje, veličino drevesa. Čeprav korenin ne vidimo, si morda lahko predstavljamo grobe in debele korenine, teksturo drevesa in vlažno prst. Mogoče bo ta posnetek prebudil v nas spomin s sprehoda, trenutka, ko smo se zbudili, potem ko smo zadremali pod drevesom, ali pa daljšega pogovora s prijatelji …

Potem se lahko vprašamo, kako je to posnel. Kje je kamera? Kako premika kamero (smer, ritem, kje začne in kje konča)?

Poznamo drevo, ki bi ga radi posneli na podoben način?

 

NEKAJ REFERENC IZ SLIKARSTVA IN FOTOGRAFIJE

Kot smo že povedali, motiv drevesa zavzema velik del zgodovine umetnosti, od tradicionalnih arabskih risb do impresionizma in fotografije.

Lepo in zanimivo bi si bilo ogledati slikarje, ki so radi slikali drevesa: to so med drugimi Vincent Van Gogh, Paul Cézanne, Gustave Klimt in Piet Mondrian.

 

NEKAJ PRIMEROV Z DELAVNIC FILM V GIBANJU

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – gimnazija Anykščiai Jonas Biliūnas (Anykščiai, Litva)

 

Posnetek Buxuja Yanga, 11-letnega učenca – CEIP Ntra Sra de la Fuencisla (Madrid, Španija)

 

Posnetek Nahomi González Verde, 14 -letne dijakinje – CPI Manuel Suárez Marquier (O Rosal, Španija)

 

Posnetek skupine z učenci, starimi od 10 do 12 let – Kretinga Simonas Daukantas (Kretinga, Litva)

 

Posnetek Jane Araguàs, 15-letne dijakinje – Institut Tremp (Tremp, Španija)