Večina učencev in dijakov bo svet snemala prvič. Mogoče so že kdaj prej snemali s telefonom, a se najverjetneje niso ukvarjali z vsemi vprašanji, ki jim jih bomo zastavili mi. Naj opazujejo spreminjanje svetlobe, razgled skozi okno, naj uokvirijo nebo in naredijo daljši posnetek …

Sledili bomo Davidu Perlovu, ki v dokumentarnem filmu Diary pravi: »Rad bi ujel vsakdanjost. Traja, da se tega naučiš.« Podajamo se na strastno potovanje, polno odkritij! Skupaj s Perlovim in drugimi režiserji, fotografi in slikarji bomo odkrivali film v njegovem najmogočnejšem smislu: njegovo zmožnost prikazovanja sveta, mrzlico neskončnih odločitev, čudenja in zaupanja v film in svet.

 

RAZVOJ

Uvod

Preden začnemo, bi se bilo zanimivo za hipec ustaviti in razmisliti o okolju, kjer živimo. Lahko začnemo s tem, da se spomnimo, kaj vidimo, ko zjutraj ali zvečer pogledamo skozi okno. Kakšne prostore, kraje, poti, stavbe, pokrajine videvamo na poti v šolo ali na sprehodih. To bi bilo lepo tudi zapisati in potem na delavnici deliti z drugimi iz skupine.

 

Analiza filmskih odlomkov

Predlagani odlomki znajo biti za marsikoga prva izkušnja s tovrstnim filmom. Nekaterim se bodo morda zdeli nenavadni, nekaj, česar doslej še niso videli. Zanje znajo biti povsem drugačna filmska ali avdiovizualna izkušnja. Toda ti filmi nas nagovarjajo prav zato, ker prikazujejo nekaj, kar nam je blizu in se dogaja vsak dan. Ti filmi nas spodbujajo k temu, da bi odprli oči in še z drugačnega vidika gledali na to, kar nas obdaja.

Z gledanjem filmskega gradiva bomo dobili zamisli, reference, navdih. Spoznali bomo nove ustvarjalne možnosti in v sebi prebudili strast do snemanja. Odlomke si pozorno oglejmo in se zraven sprašujmo, kakšne odločitve je sprejemal režiser. Poglobimo se v film kot pravi filmski ustvarjalci.

Začnimo z gledanjem dokumentarnega filma Diary režiserja Davida Perlova, potem pa izberimo odlomke, ki najbolje ustrezajo našemu okolju (npr. mesto, podeželje) in s katerimi se bomo najlažje osredotočili na pomen svetlobe.

Za več glejte poglavje z referencami.

 

Snemanje

Predlagamo dva koraka: najprej se v skupini dogovorite za skupno snemanje s pomočjo učitelja ali filmskega ustvarjalca. V naslednjem koraku naj vsak učenec oz. dijak samostojno posname, kar vidi in želi.

Če je to v šoli mogoče, predlagamo snemanje skozi okno, kot je to v prvem posnetku filma naredil David Perlov. Poiskati moramo okno, ki ima razgled in hkrati omogoča, da zajamemo tudi velik dela neba, itd. (zato se raje izogibajmo oknom v pritličju, kjer vidimo samo steno sosednje zgradbe in so drugi objekti preblizu. Izogibajmo se tudi oknom z rešetkami).

Snemati lahko začnemo tudi v okolici šole in gremo na kraj z razgledom (npr. na rahlo dvignjen kraj). Prav tako bi bilo zanimivo izkoristiti sam sprehod do izbranega kraja. Na poti lahko pozorno opazujemo, kaj nas obdaja, spremljamo spremembe svetlobe, spremembe neba in prostorov. Začnimo opazovati sosesko ali mesto skozi oči režiserja.

Ko snemamo v skupini, naj samo eden drži kamero in snema, odločitve pa naj sprejemajo vsi skupaj. Pomembno je, da si vzamemo čas in se razgledamo: ocenimo različne možnosti kadriranja, pazljivo premislimo vse (nebo, zgradbe, drevesa …); pazljivo preučimo svetlobo (npr. ali sončna svetloba osvetljuje kakšno steno ali krošnjo); napovejmo verjetne spremembe (promet, ptice, oblaki, veter …). Ko vse preučimo, se premikajmo in ‘iščimo posnetek’. Preizkusimo vse možnosti in se osredotočimo na štiri robove kadra. Za ‘Dnevnik prostorov’ je nebo ključno, naj zasede velik del kadra. Vloga učitelja je, da spremlja proces in zagotovi, da v danih pogojih dobimo čim boljši rezultat.

Naši posnetki naj bodo dolgi najmanj eno minuto, ves ta čas pa bodimo pozorni, kaj se med snemanjem dogaja. Strinjati se moramo, kdaj ustaviti snemanje. Ne smemo nehati snemati, ko je ptica sredi kadra ali ko ravno zaslišimo zvonjenje zvonov.

Zelo je pomembno, da se pred začetkom snemanja dogovorimo o pravilih. Eden v skupini naj bo vodja, ki vpraša: »Ste pripravljeni?« In doda: »Ko boste pripravljeni, bo snemalec dal znak za snemanje.« Ko začne snemalec snemati, naj reče: »Snemam« (oz. če tega nimamo možnosti pozneje izrezati, naj to naredi tik pred začetkom snemanja). Ko se spogledamo in odločimo, da lahko nehamo snemati, potrepljamo snemalca po rami in mu damo tako znak za rez. Ko neha snemati, rečemo: »Rez.«

Po zaključku snemanja se nagradimo z aplavzom, pozneje pa se tudi pogovorimo o tem, kaj nam je bilo med snemanjem všeč, ali se je zgodilo kaj posebnega, kaj nas je presenetilo …

Ta ‘prvič’ je zlasti pomemben, saj je na določen način kar osnova, ki jo bodo dobili učenci oz. dijaki za samostojno snemanje v prihodnje.

 

Kaj snemamo

Velike prostore z dovolj globine: tako lažje odkrivamo svet in vidimo v daljavo. Izogibajmo se elementom, ki silijo v ospredje. Ne osredotočimo se zgolj na en točno določen element: to je ‘dnevnik prostora’, zato dajemo prednost prostoru, ne posameznim elementom v prostoru (kot so klop, hiša, itd.). Nebo naj igra veliko vlogo in naj zasede velik del kadra.

Svetloba je eden najpomembnejših impulzov v trenutku snemanja. Opazujmo jo in jo raziskujmo skozi dan. Iskali bomo čarobno uro in ‘modro uro’, pričakali sončni zahod in vzhod. Snemajmo ob posebnih urah v dnevu.

Vremenski pogoji so za film dodana vrednost. Bodimo pozorni na deževne ali meglene dni, na sneženje …

Naravni elementi (drevesa, polja, parki …) so zelo evokativni, tako v mestih kot na podeželju.

 

Kako snemamo

Snemamo vedno vodoravno: to je kinematografski format! (Predstavljajte si posnetek na filmskem platnu!)

Snemamo statično, ne da bi premikali kamero. Poskusimo imeti mirno roko, kot bi snemali s stojalom. Če med snemanjem ugotovimo, da bi radi spremenili kader (in posneli ptice, ki letijo mimo, npr.), naredimo to zelo počasi in nežno, in potem na novem kadru dolgo ostanemo.

Snemamo s širokokotnim ali srednjim objektivom (nikoli s teleobjektivom). S širokokotnim objektivom se prostor odpre in ustvari širok pogled, medtem ko teleobjektiv vse zoži in povzroči občutek zaprtega prostora, kar je v nasprotju s tem, kar želimo pri tej vaji. Med snemanjem se nikoli ne dotikamo leč (zuma). Trajanje: snemali bomo dolge posnetke in dovolili, da se med posnetkom zgodijo male stvari (na primer, ko prileti ptica, počakamo, da zapusti naš kader, šele potem prekinemo s snemanjem). Snemamo približno eno minuto, a to ne pomeni, da moramo meriti čas in prekiniti po natanko 60 sekundah. Med snemanjem raje pazljivo opazujmo dogajanje in se odločimo za rez glede na dogajanje na posnetku.

Pomen zvoka: tudi zvok si zasluži veliko pozornosti. Na kameri ali mobilnem telefonu poiščemo mikrofon in se ga med snemanjem ne dotikamo, da bo zvok kar se da najboljši.

Zanimivo bi bilo iti s skupino skozi te kriterije in se navezovati tudi na videne odlomke.

 

Dnevniki prostorov učencev zunaj šole

Ko učencem oz. dijakom predlagamo, naj snemajo doma oz. zunaj šole na način, kot sami želijo, se prej pogovorimo o možnih posnetkih in zastavimo nekaj dragocenih vprašanj:

Kakšen je prostor?

Od kod bomo snemali?

Ob kateri uri bomo snemali? Kakšna je takrat svetloba?

Koliko se bo videlo neba?

Pohvalimo njihove domislice in spodbujajmo navdušenje do snemanja! Nalezljivi entuziazem do snemanja bo za naš proces ključen.

 

Montaža

Če bo le mogoče, bi bilo posnetke zanimivo zmontirati. Tako bomo dobili filmček.

Pravilo pri montiranju naj bo, da pred posnetkom vedno vstavimo kratek napis, v katerem navedemo kraj, dan in mogoče tudi natančen čas snemanja. Na primer: »Barcelona, 10. oktober 2020 ob sončnem zahodu.« Ali: »Barcelona, 10. oktober 2020 ob 22. uri« ali »Barcelona, 10. oktober 2020. Snemam razgled skozi domače okno, ura je 22.00.«

Besedilo naj bo vedno na začetku, pred posnetkom. Naj bo na belem ali črnem ozadju, z diskretno velikostjo pisave in brez okraševanja. Na koncu posnetka dopišemo ime avtorja, šole in šolsko leto.

Med montiranjem lahko posežemo v dolžino posnetka in se ponovno  odločimo, kje naj se posnetek začne ali konča.

 

Gledanje, predstavitev in komentarji o posnetku

Bilo bi zanimivo, če bi lahko vsaka skupina predstavila svoj posnetek drugim skupinam in pojasnila svoje odločitve, odkritja … To je zelo pomembno, saj tako lažje ponotranjimo novo pridobljeno znanje in dobimo potrditev o prvih posnetkih.

Tudi ko bodo učenci oz. dijaki snemali sami, bo prav tako pomembno, da si vzamemo čas za ogled in komentiranje vseh posnetkov.

 

ORGANIZACIJA SNEMANJA

Pri skupinskih snemanjih delamo v skupinah po 4 do 6 učencev.

Po oceni bomo za prvi posnetek potrebovali uro ali uro in pol časa.

V vsaki skupini uporabljamo samo eno kamero in se prepričamo, da pri pripravah na snemanje sodelujejo prav vsi učenci iz skupine.

Med snemanjem vedno stojimo za kamero.

Med snemanjem smo čisto tiho, ker bo tudi zvok del našega posnetka. Če se med snemanjem vendarle moramo sporazumevati, ko bi npr. radi obvestili druge v skupini, da se približuje nekaj zanimivega (ptice, pešec, vlak …), se že pred snemanjem dogovorimo za posebne znakovne znake.

Po koncu snemanja bi si bilo zanimivo vzeti nekaj časa in zapisati, kaj smo se naučili (lahko sestavimo tudi seznam ‘odkritij’), in se o tem pogovoriti z drugimi skupinami.

 

NUJNA OPREMA

Za snemanje v skupini potrebujemo kamero ali fotoaparat s kamero.

Kamero, fotoaparat s kamero ali mobilni telefon za učence, ko bodo snemali zunaj šole.

Če se odločimo za montiranje posnetkov, potrebujemo še računalnik s programom za montiranje. Kdenlive je na primer zanimiv odprtokodni program.

 

NEKAJ FILMSKIH REFERENC

Diary 1973-1983, David Perlov (Izrael, Velika Britanija, 1973-1983)

Izraelski režiser z brazilskimi koreninami je leta 1973 kupil 16 mm kamero (je veliko lažja od profesionalne 35 mm kamere), pustil za sabo snemanje celovečernih filmov in dokumentarcev ter začel od začetka. 10 let je snemal svoj dom, sosesko, mesto Tel Aviv, svoji hčerki dvojčici, ženo, prijatelje, izlete v Pariz, Rio de Janeiro, London in Sao Paulo, delo svojih učencev, poročal je iz izraelskih vojn in protivojnih protestov … Naslednjih pet let je posneti material montiral.

Film ima šest poglavij, vsak traja 55 minut. Ves čas govori filmar, ki razmišlja o svojih zrelih letih, spominih, o filmu, majhnih in velikih zadevah, o odkritjih, razočaranjih, bolečini in nemoči zaradi politike in vojne, o veselih spominih in sedanjih trenutkih, prijateljstvu in življenju, takšnem, kot je.

Odlomek je z začetka prvega dnevnika, kjer nam razkrije svoj namen in pravila: »Maja leta 1973 sem kupil kamero. Rad bi sam snemal in samo zase. Profesionalno snemanje me ne zanima več, iščem nekaj drugačnega. Rad bi se približal vsakdanjemu. In to anonimno. Traja, da se tega naučiš.«

Da bi lahko snemal zase in se naučil, kako, snema skozi svoje domače okno. Perlov začne snemati svet okoli sebe ob različnih urah in iz različnih vidikov.

Okno je zelo lahko snemati: okno je že kader, ki uokvirja svet okoli sebe, tako kot režiser. Prvi trije posnetki so zelo različni, zato jih pazljivo preučimo: kam se je režiser postavil? Kje v kadru je okno? Kako snema svet skozi okno?

Okna zaznamujejo ves film. Skozi različna okna snema ob različnih urah in skozi več dni. Snema na sončne, deževne dni, ponoči in ob sončnem zahodu. Tako kot Perlov bomo tudi mi raziskovali spreminjanje istega kraja v različnih vremenskih razmerah in svetlobi.

Zanimivo bi se bilo osredotočiti na znake in na besedilo, ton in ritem glasu. Perlove besede so ključ do razumevanja našega spoznavanja s filmom.

 

S soncem obsijana kutina /El sol del membrillo, Víctor Erice (Španija, 1992)

S soncem obsijana kutina je po Duhu panja (El espíritu de la colmena, 1973) in Jugu (El sur, 1983) tretji celovečerni film Victorja Ericeja. S soncem obsijana kutina je portret slikarja Antonia Lópeza in njegovega dela. Slikar se trudi ujeti svetlobo in minevanje časa na kutini, ki raste na njegovem vrtu. Erice mu je pri tej skoraj nemogoči nalogi sledil dva meseca in ustvaril portret minevanja ur in letnega časa.

Ob različnih urah snema slikarjev vrt, sosesko in mesto Madrid.

V tem odlomku vidimo, kako se temni, medtem ko se Antonio López in njegov prijatelj Enrique Gran pogovarjata. Erice ujame minevanje časa z različnimi posnetki mesta.

Zanimivo bi bilo ugotavljati, kako dolgi so bili izvorno Ericejevi posnetki (pred montažo) in si predstavljati zvoke, ki bi jih slišali, če v filmu ne bi bilo glasbe. Razmislimo, kako bi lahko tudi sami podobno kot Erice posneli svoje mesto ali vas in od kod bi radi snemali ob različnih urah v dnevu.

 

Landstück / Piece of Land , Volker Koepp (Nemčija, 2016)

Volker Koepp je filmski ustvarjalec, ki se zanima za interakcijo med osebnimi zgodbami in kolektivnimi/skupnimi pokrajinami.

Svoj film Landstück opiše takole: »V filmu Landstück se srečujem z domačini in priseljenci. S kmeti, okoljevarstveniki in vaščani, ki z nami delijo zgodbe, hrepenenja, skrbi in vizije. Vsi se čutijo povezane s svojo pokrajino, ki bo kmalu izginila. Spreminjanje se že začenja. Nekateri kraji so videti kot del velikanskega industrijskega območja: monokulture, bioplinske elektrarne, vetrnice, farme.«

Ta odlomek je z začetka filma. Tu nas zlasti zanimata prvi posnetek (pred napisom) in večerni posnetek.

Prvi posnetek je videti skoraj kot animirana slika. Zelo lepo je opazovati natančnost kadriranja: cvetoče drevo levo spodaj, na desni pa gore, ki vznikajo za zelenimi hribi. Nežno premikanje senc od oblakov na travi je prav tako lepo. Zelo zanimivo bi bilo pazljivo opazovati dejstvo, da je režiser nebu namenil precej prostora in tako dodelil posebno vlogo oblakom. Tudi zvok je natančno dodelan: na posnetku slišimo  ptičje petje in oglašanje vetra.

V drugem posnetku, ki sledi takoj za napisom, Koepp pokaže panoramski posnetek pokrajine. Zanimivo bi si bilo predstavljati, kakšne statične posnetke bi za naše ‘Dnevnike prostorov’ posneli mi tukaj.

Sledi še nočni posnetek. Koepp je izbral zelo posebno svetlobo: takoj po ‘modri uri’, ko se začne hitro nočiti, še vedno pa ostaja nekaj svetlobe. Tako je ustvaril posebno barvno paleto: lahko jo poskusimo opisati ali pa to prekrasno nebo poskusimo celo naslikati. Nastala bo skoraj abstraktna slika! Tudi tu nebo zavzema večji del kadra. Med črnimi tlemi in nebom utripajo rdeče lučke vetrnic. Njihov zvok je v ospredju, slišimo jih skupaj z žabjim regljanjem.

Med komentiranjem teh posnetkov bi se lahko vprašali: Od kod je režiser vse to snemal? Kje je obzorje in kolikšen del kadra zavzemata nebo in zemlja? Ob katerih urah je snemal? Kaj sporoča na posnetkih zvok? Bi sami lahko posneli podobne posnetke? Kje?

 

Dilim Dönmüyor – Meine Zunge Drecht Sich Nicht/My tongue does not turn, Serpil Turhan (Nemčija, 2013)

Dilim Dönmüyor – Meine Zunge Drecht Sich Nicht je prvi celovečerni film berlinske režiserke.

Serpil Turhan pravi, da »film išče sledove, ki jih moja družina pušča za sabo v preteklosti in sedanjosti. Film se prek koščkov življenj treh generacij posveča boleči selitvi družine, izginjanju njihove kurdske identitete in družinskemu iskanju doma.« Sekvenco sestavljajo trije posnetki. Prva dva prikazujeta suho in gorsko pokrajino, nad katero je modro nebo z velikanskimi oblaki. Na tretjem posnetku je vasica, ki leži v dolini med gorami. Tu so spet pomembni nebo, nežno premikanje oblakov in zvok. Zanimivo bi bilo primerjati te posnetke s posnetki iz filma Piece of Land.

 

SLIKOVNE IN FOTOGRAFSKE REFERENCE

Pokrajine, krajine in prostori so navdihovali številne umetnike najrazličnejših slogov in časov. Bilo bi si lepo in zanimivo ogledati sliko slikarja, ki se je veliko ukvarjal z oblaki. Navdihujemo se lahko npr. pri delih Gustava Courbeta, Johna Constabla ali Pierre-Henrija de Valenciennesa. Tudi določene slike Nicolasa de Staëla lahko obogatijo naš način dojemanja pokrajine in neba.

Zelo evokativne so tudi fotografije dvojca Bleda y Rosa.

Raziskovati lahko začnemo slike in fotografije oken. Prva fotografija v zgodovini, ki jo je leta 1827 posnel Nicéphore Niépce, je bila posneta z okna. Od takrat so ta motiv raziskovali še številni avtorji, med drugimi André Kertész, Alfred Stieglitz in Paul Strand.

 

NEKAJ PRIMEROV Z DELAVNIC FILM V GIBANJU

Z MOBILNIMI TELEFONI ALI KAMERAMI

Alea Gehrt, 11-letna učenka (Neuenhagen bei Berlin, Nemčija)

 

Svetlana Valič, dijakinja iz gimnazije Nova Gorica (Nova Gorica, Slovenija)

 

Raúl Valls, 16-letni dijak šole Bellvitge (L´Hospitalet de Llobregat, Španija)

 

Rubén Fernández, učenec šole Uxío Novoneira (Pedrafita do Cebreiro, Španija)

 

Friedrich Böttcher, 11-letni učenec šole Grundschule Brück (Brück, Nemčija)