Svetlobo bomo začeli raziskovati tako, da jo bomo pozorno opazovali ob različnih urah in dnevih, ko se spreminjajo vremenski pogoji. Potem bomo pozorno opazovali svetlobo na obrazih in skušali opaženo opisati z besedami.

Svetloba spada v polje čutnega, zato je naš glavni cilj, da izostrimo svoje čute in začnemo zaznavati tudi tisto, kar po navadi ostaja neopaženo. Brez svetlobe ne bi bilo filma, hkrati pa je svetloba tisti element, ki omogoča, da vidimo, kar nas obdaja.  Dejstvo, da je vedno tukaj, je morda razlog, da jo komaj kdaj opazimo, da se le redko kdaj ustavimo in opazujemo njeno spreminjanje. Opazimo le, ko je presvetlo ali pretemno (v učilnici, na primer, omenimo svetlobo le takrat, ko ne vidimo projekcije ali na tablo …)

Pri opazovanju  svetlobe in uživanju ob njenih spremembah moramo upoštevati dva ključna vidika: prvič, temu je treba nameniti čas in pozornost. In drugič, iskati moramo besede, da bi lahko govorili o svetlobi in poimenovali njene lastnosti. Več, ko bomo imeli besed za opisovanje svetlobe, več bomo zaznali njenih odtenkov. Spoznali bomo, da se lahko pri opisu svetlobe zatečemo tudi k vsakodnevnim besedam, ne nujno k tehničnim izrazom. Izposojali si bomo pri drugih semantičnih poljih, ki se večinoma dotikajo čutnosti: topla ali hladna svetloba, trda ali mehka svetloba, nepremična, premična … Takoj ko bomo začeli uporabljati besede, ki opisujejo svetlobo, bomo opazili, da pogosto razmišljamo v binarnih nasprotjih.

Obraz v našem življenju, slikah in filmu nima tekmeca. Komaj si lahko zamislimo film brez obraza. Vendar pa niso vsi posnetki obrazov enako intenzivni, nimajo vsi enake vrednosti. Čustvena vrednost posnetkov ni odvisna samo od igralca, ampak predvsem od tega, kako se režiser posnetka loti, kakšno vlogo mu dodeli v sekvenci, kako ga poveže z drugimi posnetki v isti sekvenci, kako dolgo traja, kako je obraz osvetljen, kako je povezan z ozadjem … Obraz je za nas bistven, saj nam pokaže čustva junaka in nam razkrije njihov pomen.

V tem sklopu bomo eksperimentirali z nekaj ključnimi snemalnimi odločitvami, ki bodo povezane s kamero.  Kamera nam tako kot glasbilo nudi neskončne možnosti, polno različnih načinov gledanja in snemanja sveta, kot tudi nešteto načinov za ustvarjanje emocij. Bolj ko bomo poznali kamero in njene možnosti – spoznavamo jih med snemanjem in gledanjem filmov – bolje jo bomo lahko izkoristili, kot gledalci pa bomo bolj uživali v filmih.

Zato je pomembno – za nas gledalce in potencialne filmske ustvarjalce -, da parametri za nas ne niso zgolj tehnično znanje, ampak so tudi izrazne možnosti.

Vsi zgoraj našteti vidiki, in še mnogi drugi , nam bodo koristili pri sklopu ‘Svetloba in obraz’, ki nam bo tlakoval pot do raziskovanja učinka snemanja obraza s posebno pozornostjo do svetlobe.

Ta delavnica bo tudi dobra priložnost za spoznavanje z največjimi umetniki v zgodovini, zlasti s slikarji in fotografi.

 

POTEK

Uvod

Preden začnemo delati s ‘svetlobo in obrazom’, nekaj časa zgolj opazujmo svetlobo v našem okolju. Začnimo opazovati svetlobo v učilnici skozi dan, ob različnih urah in ob različnih vremenskih pogojih (na oblačen, sončen, deževen dan ali na dan, ko se v vetru zibajo krošnje ali hitro potujejo oblaki). Pazljivo opazujte svetlobo v učilnici, ustavite se pri vsaki podrobnosti: glejte stene, tla, mize … Poskusite to opisati z besedami.

Potem opazujmo še svetlobo na obrazih. Dva učenca naj si sedita nasproti, tako da se gledata. Opazujmo se pazljivo in v tišini. Potem naj vsak podrobno opiše obraz svojega partnerja. Učencem lahko tudi predlagamo, naj partnerja narišejo.

 

Analiza filmskih odlomkov

Ogledali si bomo več filmskih odlomkov iz filmov, kjer je zlasti ekspresivno prikazana igra obraza in svetlobe, način, kako svetloba pada na obraz. O odlomkih se pogovorimo, znanje pa lahko dodatno obogatimo še z odkrivanjem določenih slik in fotografij.

Za več glejte poglavje z referencami.

 

Poznavanje kamere in stojala

Ko je le mogoče, delamo s kamero, ki jo lahko prestavimo na ročno, da lahko ročno nastavljamo osvetlitev, fokus in optiko. Še preden začnemo z ustvarjalnim procesom, se bomo najprej nekaj časa spoznavali s temi koncepti in delovanjem kamere. Poznavanje orodja je nujno za to, da lahko raziskujemo vse njegove možnosti.

 

Snemanje

Začnimo s situacijo: nekdo stoji ob oknu tako, da je njegov obraz osvetljen od zunaj. Izogibajmo se umetni osvetlitvi od zadaj, uporabljajmo zgolj naravno svetlobo. Opazujmo, kako svetloba pada na obraz. Kakšna je svetloba? Kakšne sence nastajajo na obrazu? Kaj se zgodi, če naš model obrne glavo proti viru svetlobe? Kaj se zgodi, če počasi spuščamo žaluzije ali zagrnemo zavese?

Raziskovali bomo različne možnosti, se igrali s položajem našega modela, z virom svetlobe in pozorno opazovali lastnosti svetlobe: njeno smer, intenzivnost, ali je mehka ali močna, temperaturo barve …

Delali bomo srednje in bližnje posnetke obrazov. Osredotočili se bomo na obraz, ne toliko na njegov odnos z okolico (izogibali se bomo oknu, dvojni ekspoziciji, …) Poskrbeti moramo, da v  ozadju ne bo elementov, ki bi kradli pozornost obrazu, zato imejmo temno ozadje, obraz pa naj osvetljuje svetloba skozi okno.

Upoštevali bomo lastnosti svetlobe v določenem prostoru in trenutku, zato si za referenco vzemimo filmski odlomek, ki se s tem prav tako ukvarja. Posneli bomo različne posnetke z različnimi časi osvetlitve (ekspozicijami) in/ali razdaljami. Obraz (ali deli obraza) naj bo deloma osvetljen in deloma v senci. Raziskovali bomo različne možnosti, ki nam jih nudi padanje svetlobe na obraz.

Bilo bi idealno, če bi vsaka skupina posnela vsaj dva različna posnetka, vsakokrat z drugačnim položajem modela in časi osvetlitve (ekspozicijo) …

Bilo bi zanimivo, ko to kamera dopušča, če bi si učenci zapisali izbrane parametre: optiko, zaslonko, fokus. Tako bi še bolje spoznali možnosti kamere in ekspresivne učinke na posnetkih, ki so jih posneli sami ali njihovi sošolci.

 

Gledanje, predstavitev in komentiranje snemanja

Bilo bi zanimivo, če bi lahko vsaka skupina predstavila svoje delo drugim skupinam in pojasnila svoje odločitve, odkritja, izzive in težave. To je zelo pomembno, saj tako ponotranjimo novo pridobljeno znanje in besednjak. Hkrati pa seveda tudi proslavimo svoje delo.

 

Nadaljevanje

Do zdaj smo raziskovali v skupini, učenci so imeli ob sebi ves čas nekoga, ki jim je pomagal. V nadaljevanju jim predlagamo, naj posnamejo nekaj njim dragih obrazov z mobilnim telefonom ali kamero. Naloga naj bo enaka: delajo naj z naravno svetlobo, ki prihaja skozi okno, snemajo pa naj srednje in bližnje posnetke. Zlasti dragoceno bi bilo delati s starejšimi ljudmi.

 

ORGANIZACIJA SNEMANJA

Delali bomo v skupinah, v katerih bo od 5 do 7 učencev.

Vsaka skupina bo imela uro in pol, največ dve uri časa.

Pomembno je, da pri pripravah snemanja aktivno sodelujejo vsi učenci in da dobi vsak priložnost snemati.

Med snemanjem vedno stojmo za kamero.

Snemali bomo brez zvoka, zato da bomo lahko dajali napotke osebi, ki jo bomo snemali. Če želimo, da obrne glavo ali pogleda v določeno smer (vedno počasi in enakomerno).  Če izvzamemo napotke, bomo delali v tišini in ves čas snemanja vse pozorno opazovali.

Snemali bomo dolge posnetke.

Ogledali si bomo različne filmske odlomke. Bilo bi zanimivo, če bi si vsaka skupina izbrala drug odlomek. Poskusili bomo ustvariti podoben svetlobni učinek, kot smo ga videli v odlomku. Prav to iskanje in opazovanje ekspresivne moči svetlobe nas bo pripeljalo do novih možnosti, spodbudilo nas bo k eksperimentiranju s kamero, svetlobo, prostori, itd.

Zelo pomembno je ozadje (vse, kar je okoli našega modela in za njim). Poskrbeti moramo, da je čim bolj navadno in nevtralno.

Ko končamo s snemanjem, si je potrebno vzeti nekaj časa in si zapisati vse, kar smo se naučili o parametrih (lahko sestavimo seznam ‘odkritij’) in se o izkušnji pogovorimo z drugimi skupinami.

Zelo pomembno! Oseba, ki jo snemamo, ne sme igrati, ne sme ničesar početi oz. ne sme kazati razpoloženja. Naj bo zgolj model pred kamero. Tu ne gre za dramsko igro. Edina zahteva za osebo pred kamero je, da je ‘prisotna’. Navdušeni bomo, ko bomo ugotovili, da je ekspresivna in emocialna intenzivnost lahko zgolj posledica snemalnih odločitev.

 

NUJNA OPREMA

Prostor z oknom.

Videokamera ali fotokamera z možnostjo snemanja (ko le mogoče, delamo s kamero, ki jo lahko prestavimo na ročni način, da lahko ročno nastavljamo ekspozicijo, fokus in optiko).

Stojalo.

 

NEKAJ FILMSKIH REFERENC

Predlagamo pet odlomkov, ki se ukvarjajo s svetlobo in omogočajo analizo odločitev, ki so jih sprejemali režiserji glede osvetlitve (ali pa tudi ne) obrazov. Raziskovali bomo, ali je svetloba direktna ali ne, kako spreminja obraz in kako vse obrazi komunicirajo s svetlobo. Režiser se skupaj z direktorjem fotografije odloči, kakšna bo svetloba, kako jo bo spuščal v prostor in kaj bo na posnetku razkrila. Vse te odločitve so seveda medsebojno neločljivo povezane, skupaj pa odločajo o učinku svetlobe na posnetek.

Ključne so tri bistvene odločitve:

Kakovost izbrane svetlobe: njena barva in intenzivnost se bosta spreminjali skozi dan glede na uro in vremenske razmere. Razpršimo jo lahko z elementi med virom svetlobe in obrazom. Osredotočili se bomo na njeno barvo, intenzivnost, teksturo, smer … Močna, direktno usmerjena svetloba, bo ustvarila temne sence in močne kontraste, medtem ko bo razpršena, nežna svetloba, ustvarila nežnejše kontraste in barve.

Položaj obraza ali modela glede na svetlobo: od blizu ali bolj daleč, pogled proti viru svetlobe ali osvetlitev od strani, itd …

Položaj kamere glede na svetlobo in obraz.

Na te odločitve moramo biti ves čas pozorni (v vseh odlomkih).

Poleg opazovanja učinkov svetlobe na obraze in analize režiserjevih odločitev bi bilo zanimivo izpostaviti, da čeprav v spodnjih odlomkih skoraj ni dialogov, nas ti vseeno ganejo, v nas vzbujajo globoka občutja. Razumeli jih bomo, ne da bi nam jih pojasnili z besedami.

To so odlomki iz dokumentarnih in igranih filmov, kar zna biti zlasti pomembno za naše delo naprej.

 

KOMENTARJI ODLOMKOV

Elle a passé tant d’heures sous les sunlights… / She Spent So Many Hours Under the Sun Lamps, Philippe Garrel (Francija, 1985)

To je fragmentaren in poetičen film, kjer imajo bližnji posnetki in raziskovanje obrazov pomembno vlogo. Hkrati je to film o ljubezni in izgubi, smrti in rojstvu. Predvsem pa je to film o snemanju filma, kjer lahko sodelujemo pri izkušnji režiserja med  snemanjem filma.

Predlagamo, da začnemo gledati in komentirati odlomek, saj prikazuje natanko to, kar bomo sami snemali, čeprav sta v tem primeru igralca dva. Oba sta ob oknu. Ona je prikazana od strani, na začetku je skoraj povsem s hrbtom obrnjena proti svetlobi. On je z obrazom obrnjen k oknu. Okno služi zgolj kot vir svetlobe, ven ne vidimo. Prostor skoraj ni viden, zvok, ki preglasi pogovor med junakoma, pa ima zelo resnično in konkretno prostorsko prisotnost.

Začeli bomo z opisom svetlobe. Kakšna je? Videli bomo, da je mehka, zastrta, difuzna; ne meče senc in na obrazih ni vidna. Je precej hladna, belkasta svetloba, kot bi bila zima.

Za hipec se bomo ustavili pri dveh posnetkih, predvsem nje, ker lahko opazujemo spremembe na njenem obrazu glede na prihajajočo svetlobo, ki se spreminja s premikanjem igralke. Kakšen je njen obraz, ko na začetku prvega posnetka gleda v stran, na našo desno? Kako se spremeni, ko povesi glavo? In ko pogleda proti oknu? To lahko opišemo zelo filmografsko in rečemo, da njen obraz ‘ujame’ svetlobo. Prav tako je lepo opazovati, kako se svetloba odbija od njenih las in se svetlika v njenih očeh.  Posnetki so polni variacij! Prav zanimivo bi bilo posneti nekaj fotografij in potem primerjati različice svetlobe in obraza na fotografijah.

Kako lahko opišemo svetlobo na obrazu igralca? Mogoče je bolj intenzivna, neposredna in enolična.

Lahko vidimo, da so to bližnji posnetki, posneti s srednjim objektivom (s 50 mm ali podobnemu telefoto objektivu) in z zelo majhno globinsko ostrino: osredotoča se na zelo majhen del posnetka. Z analizo lahko začnemo na samem začetku bližnjega posnetka nje: njen nos, lica, trepalnice in lasje so dobro izostreni, njena rama pa je že zamegljena. Prostor, ki obdaja oba igralca, je brezobličen, povsem zabrisan.

 

La reconquista / The Reconquest, Jonás Trueba (Španija, 2016)

Manuela in Olmo se srečata po mnogih letih. Film obravnava dve časovni obdobji: sedanjost pozimi, ko sta Olmo in Manuela stara približno 30 let, in preteklost poleti, pred 15 leti, ko sta se zaljubila.

Ta sekvenca prikazuje trenutek, ko Manuela razmišlja o pismu Olmu, v katerem mu skuša pojasniti, zakaj ne moreta biti več skupaj.

V dveh posnetkih Manuele v sobi lahko vidimo in začutimo minevanje časa. Od enega posnetka do drugega svetloba nežno spreminja svoj ton. Ta dva posnetka sta zelo delikatna, biti moramo nadvse pozorni, da lahko razberemo vse nianse.

V prvem posnetku vidimo, kako svetloba izreže silhueto Manuele in osvetli njeno oko za nosom, medtem ko druga polovica obraza, ki je bližje kameri, ostaja v senci. Na neki način jo določata svetlobna črta, ki riše silhueto obraza in njenih las.

V drugem posnetku je svetloba hladnejša in bolj razpršena. Prav tako se zgodi manjša sprememba zaradi Manuelinega premika, ko se nagne na stolu nazaj. Ob tem premiku nastane senca na njenem licu. Zaradi zatemnjenega obraza postane bolj očitno svetlikanje v očeh.

 

Z vzhoda/ D’Est , Chantal Akerman (Belgija, Francija, Portugalska, 1993)

Chantal Akerman v tem filmu potuje od Vzhodne Nemčije do Moskve, prečka Baltske države in Poljsko (od koder je bila njena družina). Od konca poletja do mrzle zime snema vse, kar se po njenih besedah »na poti počasi spreminja: obraze in pokrajino.«  Film sestavljajo dolgi posnetki s kamero na gibljivi podlagi (vedno z desne na levo) in statični posnetki, navadno portreti notranjih prostorov.

Sem spada tudi naš posnetek ženske za mizo, potem ko je popila skodelico kave (mogoče jo je ravnokar popila z režiserko). Skozi okno prihaja topla svetloba. Pozorno preučimo posnetek. Kompozicija je mojstrska, skoraj slikarska.

Kakšne barve je svetloba? Kako bi opisali intenzivnost in teksturo? Kje je sonce na nebu? Bi lahko po občutku rekli, ob kateri uri je snemala?

To je portret s kontekstom: gospa je doma, kjer jo obdajajo osebni predmeti.

Kaj svetloba skozi okno najbolj osvetljuje?  Kaj je v senci? Oglejmo si npr. bleščeči prstan na njeni roki, ki počiva na bleščeče belem prtu.

Prav tako bi bilo zanimivo opazovati, kako topla in mehka svetloba ustvari domač in prijeten občutek, mir in spokoj. Portret je tako bolj intimen.

Poleg svetlobe bi bilo vredno omeniti tudi pomen kamere, ki je malce višja od gospe. Tako lahko vidimo skoraj vso mizo, vključno z dvema kavnima skodelicama, ki namigujeta na popoldanski pogovor med portretiranko in režiserko. Raziščimo še druge elemente v sobi: pohištvo, luč, velikanski radio, okno, enolončnice …

Po ogledu in analizi odlomka se lahko vprašamo: koga bi radi mi tako posneli? Kje bi snemali? Ob kateri uri?

 

De weg naar het zuiden / The Way South, Johan van der Keuken (Nizozemska, 1981)

Film The way south je potovanje van der Keukena od Amsterdama do Kaira. Na poti je šel skozi Pariz, Drôme, Rim in Kalabrijo ter snemal kraje in ljudi, ki jih je srečal.

V tem odlomku je ustvaril portret Alíja, ki je šel z vlakom iz Pariza. Zaradi nesreče z motorjem je bil na bolniškem dopustu, zdaj pa se vrača na delo v tovarno avtomobilov zunaj Pariza.

Portret je v stalnem gibanju, svetloba se spreminja, spreminja tudi obraz portretiranca. Pazljivo opazujmo vse tri posnetke, še zlasti tretjega: to je dragocen posnetek, še bolj od blizu kot prej, kjer sporadična svetloba (intenzivna zlata jutranja barva, ki jo na vsake toliko prekinja popolna tema) spreminja obraz in posnetek. Poskusimo najti pridevnike, s katerimi bi lahko opisali svetlobo: zlata, topla, sporadična, nežna …

Prav tako bi bilo zanimivo analizirati glas režiserja, ki ga slišimo na začetku. Z dvema preprostima stavkoma zaobjame potovanje in Alíjev trenutek (in tudi svoj): »Prvi današnji vlak. Alí gre spet v službo.«

 

Vse je odpuščeno/Tout est pardonné, Mia Hansen-Løve (Francija, 2007)

Pamela (dekle s kodrastimi lasmi) po desetih letih končno spet vidi očeta. Na srečanje z njim gre skupaj s prijateljico. Po sprehodu po botaničnem vrtu se z vlakom vračata domov. Obe sta tiho, zatopljeni v svoje misli.

Vidimo posnetke njiju in posnetke tega, kar vidita skozi okno. Ljudje, ki poznajo Pariz, bodo najverjetneje prepoznali podzemno linijo 6, ki prečka Seno.

Podobno kot pri Alíju, je tudi tu svetloba zlata in intenzivna, čeprav je v tem odlomku svetloba večerna in so sence bolj modrikaste. Tudi tu imajo pomembno vlogo izmenjujoča se svetloba in sence, ki so skoraj kot srčni utrip, oziroma notranje počutje junakinje, ki je pravkar videla očeta.

Zanimivo je opazovati posnetke in to, kako se svetloba spreminja s premikanjem vlaka. Sonce je tako nizko, da za hipec ujame le še čisto malo več od junakinj. Za kratek hip se lasje od zadaj obarvajo skoraj oranžno. Spet drugje jima svetloba osvetljuje obraz.

Zlasti napeto je, ko gresta dva vlaka drug mimo drugega. Takrat se ustvari zelo poseben ritem gibanja in svetlobe.

V intervjuju je Mia Hansen-Løve pojasnila, da so to sekvenco posneli v zgolj pol ure, so se pa večkrat peljali v obe smeri. Ker niso imeli dovoljenja za snemanje, so morali biti hitri in diskretni. Zelo si je želela posneti pot vlaka preko Sene, kjer se je tudi sama velikokrat peljala. Na neki način se je prav na tej liniji rodila njena strast do režije, ko je skozi okno gledala, kako  ob različnih urah in v različni svetlobi potuje mimo nje svet. Predstavljala si je zgodbe ljudi, ki so potovali z njo v vlaku …

 

SLIKOVNE IN FOTOGRAFSKE REFERENCE

Krasna knjiga, primerna za delo z dijaki, je Wij Zijn 17 (We’re 17) avtorja Johana Van der Keukena. To je fotografski projekt, ki se ga je veliki režiser lotil pri 17 letih, ko je fotografiral svoje prijatelje.

Drugi zanimivi fotografski projekt je od Raymonda Departona: La terre des paysans (Farmers’ land). Tudi Departonovi portreti so lahko navdihujoči.

Med slikarji bi bilo zelo zanimivo analizirati dela Rembrandta, Caravaggia, Vermeera …

 

PRIMERI POSNETKOV Z DELAVNIC FILM V GIBANJU

Posnetek 14 in 15-letnih dijakov – Oriarte Institua (Badalona, Španija)

 

Posnetek 14 in 15-letnih dijakov – Barres i Ones (Badalona, Španija)

 

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – Institut Moisés Broggi (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 12 in 13-letnih učencev – Institut Montjuïc (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – Institut Moisés Broggi (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – Institut Moisés Broggi (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 14 in 15-letnih dijakov – Institut Maria Espinalt (Barcelona, Španija)

 

Z mobilnimi telefoni ali kamerami

Posnetek 16-letnega dijaka – Institut Moisés Broggi (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 14 in 15-letnih učencev – Institut Montjuïc (Barcelona, Španija)

 

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – gimnazija Anykščiai Jonas Biliūnas (Anykščiai, Litva)

 

Posnetek 16 in 17-letnih dijakov – gimnazija Anykščiai Jonas Biliūnas (Anykščiai, Litva)