Na pomladanskih srečanjih so si mladi selektorji iz ljubljanskih srednjih šol v sodelovanju s Slovensko kinoteko ogledali 5 filmov v predizboru, se o njih pogovarjali z mentorji, in na koncu izbrali Fårö dokument režiserja  Ingmarja Bergmana (Švedska, 1970, 58') za program 19. mednarodnega filmskega festivala Kino Otok - Isola Cinema v Izoli. Pred projekcijo filma so pripravili uvod v živo, napisali kataloški tekst, ter ustvarili več plakatov filma, ki so bili nato razstavljeni pred projekcijsko dvorano. Poleg tega smo izvedli filmsko delavnico, na podlagi katere so snemali dokumentarne posnetke svojih domačih krajev in ustvarili kratki film 'Moj otok', navdihnjen z Bergmanovim dokumentarcem o svojem najbljubšem otoku, na katerem si je ustvaril tudi drugi dom.

Besedilo: Klara Lombar, Tadeja Vodnik

Piše se leto 1969; smo na malem švedskem otoku Fårö sredi Baltskega morja. Zaradi slabih povezav s celino in sosednjim otokom Gotlandom na njem začutimo precejšnjo odtujenost in izoliranost od preostalega sveta. Ingmar Bergman nas popelje v ritem podeželja ter v srca ljudi. Znajdemo se v skupnosti delavnih, upanja polnih otočanov, ki z nami delijo svoje zgodbe. Lahko vidimo njihove skrbi, vztrajno voljo in upanje na boljši jutri.

Z Bergmanom potujemo po otoku in navežemo pristen stik s prebivalci; vsakemu se v celoti posvetimo. Vsak posameznik nam pričara nek nov pogled na otok. Govorimo z najrazličnejšimi ljudmi - kmeti, ribiči, učitelji, urarji ... Vsi prebivalci so močno povezani z naravo. Odvisni so od ovčereje in ribolova. To pa jim še ne zagotavlja obetavne prihodnosti, saj se država očitno ne zmeni zanje. Kmetom ne nudi dovolj finančne pomoči, niti ne usliši obupanih prošenj za izgradnjo mostu, ki bi Fåru omogočil razvoj in jih povezal s sodobnim svetom. Izumiranje njihovega načina življenja v tej težki zgodbi se kaže z odseljevanjem mladega prebivalstva. Svoje prihodnosti na otoku si ne morejo zamisliti. Manjkajo jim prava infrastruktura in zaposlitvene možnosti.

Bergman se v tem filmu poigrava s kontrasti, kar je opazno že iz menjavanja črno-bele in barvne slike. S črno-belim prikaže staro otoško življenje in pripovedi o preteklih časih, s kričečimi barvami in glasno moderno glasbo pa prikaže novo miselnost mladih ljudi. Kontrast opazimo tudi v uprizoritvi zakola ovc in umiranja, kasneje pa skotitve in novega začetka. Pri tem snemalec ne poseže v dogajanje, temveč pusti, da narava naredi svoje. Opazimo, da narava prebivalcem veliko pomeni, saj je večkrat ujeta v kader.

V filmu lahko občutimo, da si prebivalci želijo živeti v blaginji in ohraniti svoj dom. Bergman je to zgodbo želel popeljati v svet, saj je tako kot vsi drugi otočani čutil neizmerno ljubezen do domačega otoka in ga je zabolelo, ko je gledal njegovo propadanje. Gledalca nagovori in ga spomni na njegov domači kraj. Film tako gledalca pritegne, saj se z nekaterimi zgodbami lahko tudi sam poistoveti, lahko ga ganejo in s prebivalci otoka sočustvuje. Skupaj z Bergmanom se poda na pot po otoku Fårö in tako lahko izkusi življenje otočanov iz prve roke. Problematika, ki je uprizorjena v filmu, mu bo dala snov za premišljevanje in ustvarjanje novih idej za izboljšanje, ki jih lahko razširi tudi na svoj domači kraj.